Šarec moj mu osle kaže

Blaž Vodopivec

Več je predvolilnih soočenj, bolj so vsebinsko prazna. S tem se strinja večina opazovalcev. Meni osebno postajajo tudi čedalje bolj neužitna.

Šarec, denimo, Pahorja napada, da se ne izreka o zadevah, hkrati pa se sam v kampanji ni izrekel o nobenem pomembnem političnem vprašanju. O tistih, ki za Slovenijo pomenijo razliko med med stopicanjem na mestu v postsocialističnem kompostu in skokom med moderne liberalne demokracije prve lige. Če ne veste, o čem govorim, malo pobrskajte tule.

Razumem, da se Šarec ne želi izrekati, saj je Cerar v prejšnji kampanji dokazal, da brezvsebinska votlost zmaguje volitve. Ampak stalno očitanje lastnih pomanjkljivosti sogovorniku je znak nekaterih značajskih lastnosti, od katerih nobena ni prav pozitivna.

In Pahor, Pahor… Če mi je bil prej vsaj malo pri srcu kot en tak dobronamerni Mr. Simpaticus brez boksarskih rokavic, gre v drugem krogu navzdol. Več časa za vsebino boleče izpostavi dejstvo, da ima vsebine bore malo. Povrhu vsega je začel nabijati o tem, kakšne grozne stvari se bodo zgodile, če on ne bo predsednik, in kar je še hujše, da naj bi bil nekakšno gonilo sprememb v naši politiki.

Lepo vas prosim. Pahor je bil nekoč, ob velikem finskem poku leta 2008 orodje, s katerim so njegovi strici, ki jih ne smemo imenovati, ustavili politične spremembe v državi. Tedaj se je celo odpovedal predsedniški kandidaturi, da je lahko izvršil “zadatak”. Glede na to, kako na redko so v Sloveniji posejane priložnosti za kakršnekoli spremembe, mu tega ne moremo kar tako pozabiti. Kot predsednik pa skrbi, da videz našega postsocialističnega političnega komposta ostaja vsaj približno spodoben. In nič več.

Ohlapen odnos do resnice in dejstev, izogibanje vprašanjem, zavajanje, sprenevedanje, in floskule, floskule, floskule.  Od politične debate je ostalo zgolj še slabo prikrito norčevanje iz političnega kretenizma slovenskih volivcev. Kazanje oslov.

Pozicija: V drugem krogu ne grem volit. Vem, demokracija pa to… Žal se čedalje pogosteje sprašujem, ali je “setup”, ki lahko nekega Šarca pospeši od nič do “Spitzenkandidata” v 2,9 sekunde, res še demokracija. Splošno volilno pravico in anonimne večstrankarske volitve imajo tudi v raznih srednjeazijskih …stanih, pa nikomur ne pade na pamet, da bi tiste sisteme označil za demokracijo. Ker vedno zmaga kandidat post-partije. Kaže, da smo jim po demokraciji tako blizu, kot smo jim na lestvicah ekonomske svobode. Kar seveda ni presenečenje. To sta v bistvu dve plati istega kovanca.

Če bi šel Pahorja volit, bi mu pritrdil, da bo brez njega vojna, kuga in lakota. In da je nekakšen agent sprememb. Ni. Je ravno tako agent statusa quo kot Šarec, ali še bolj, samo malo bolj uglajen, utečen in artikuliran. Tudi tele želje mi ni izpolnil. Pahor me ni prepričal, da je boljši od Šarca, Šarec pa ne, da je slabši od Pahorja. “Ordnung und disziplin” vs. finemu mačkonu, ki leporeči, ko imajo miši zabavo stoletja. Minus in minus tule ne moreta dati plusa.

Zagotovo ne bom šel volit kandidata partije samo zato, ker je nekdo spravil v obtok zgodbo, da naj bi bil protikandidat nekakšna marioneta trde levice. Oba sta socialistično oprani buči, ena malo bolj sofisticirana, druga malo bolj praktična. Ista stara jajca. Če že ne morem obema rečt “ne, hvala”, rajši ne rečem nič.

9.11.2017