Prstan - program - teze: Proračun in javna poraba

DIAGNOZA

– Slovenija je najboljše rezultate pri gospodarski rasti in rasti plač in standarda dosegala, ko je bila javna poraba zmerna, okrog 40 % BDP. Tudi javni sektor z vsemi svojimi storitvami je s tem deležem BDP deloval povsem ustrezno, nič slabše kot danes.

– Slovenija je v krizi vodila popolnoma neustrezno ohlapno proračunsko politiko in jo vodi še danes. Po nasvetih vplivnih keynesjansko usmerjenih ekonomistov se je predvsem zaradi nekontroliranega proračunskega trošenja naš javni dolg v krizi zvišal z 20 % na 80 % BDP. Ob tem so bili rezultati gospodarskega okrevanja po krizi v Sloveniji med najslabšimi med primerljivimi državami, precej slabši kot v tistih državah, ki so v krizi znale zategniti pas.

– Plače v javnem sektorju so v krizi nekontrolirano rasle, prav tako zaposlovanje. Povprečna plača v javnem sektorju že skoraj za 30 % presega povprečno plačo v zasebnem. V gospodarsko uspešnih državah, po katerih bi se morali zgledovati, povprečna plača v javnem sektorju presega tisto v zasebnem za 5 do 15 %.

– Zakon o fiskalnem pravilu je neustrezno naravnan. Zakon, ki bi želel regulirati dolgoročno vzdržno in odgovorno proračunsko politiko, bi moral na prvo mesto postaviti regulacijo javne porabe in ne regulacijo primanjkljaja.

– Če bo Slovenija v naslednjo krizo vstopila s podobno vlado in podobno ekonomsko politiko kot leta 2008, nas z veliko verjetnostjo čaka grški scenarij, saj se takrat ne bomo mogli zanašati na amortizer nizke zadolženosti. Nizka zadolženost je za države, tako kot za podjetja, zavarovalna polica za prihajajoče recesije.

TERAPIJA

– Slovenija bo vodila proračunsko politiko ničelnega strukturnega primanjkljaja, dokler se konsolidirani dolg države ne zniža pod 60 % BDP.

– Zmanjšanje deleža javne porabe za pet odstotnih točk BDP bo doseženo v enem mandatu, predvsem na postavkah obresti, transferi podjetjem, transferi zavodom,  plače in transferi posameznikom. Večina zmanjšanja bo dosežena z zaostajanjem nominalnih izdatkov za rastjo BDP.

– Razmerje med zaposlenimi v javnem sektorju in vsem delovno aktivnim prebivalstvom se mora znižati na povprečje iz let 2001 – 2006. Manjšanje deleža zaposlenih v javnem sektorju bomo dosegli z naravnim odlivom.

– Razmerje med maso plač v javnem in zasebnem sektorju se mora znižati na povprečje iz let 2001 – 2006. Normalizacijo razmerja med povprečno plačo v javnem in zasebnem sektorjem bomo dosegli z zaostajanjem rasti plač v javnem sektorju za rastjo BDP.

– Zakon o fiskalnem pravilu bomo dopolnili tako, da bo pri ugotovljenem deležu javne porabe nad 43 % BDP (oziroma nad 45 % BDP v primeru recesije) avtomatsko zamrznjena nominalna višina plač v javnem sektorju in javnih transferjev, dokler delež javnih izdatkov v BDP ne pade vsaj eno odstotno točko pod navedeni kriterij. Nominalna višina plač v javnem sektorju bo zamrznjena tudi, če razmerje med povprečno plačo v javnem in zasebnem sektorju preseže 1,20.

6.9.2017


(Objavljeni bodo samo komentarji, podpisani z imenom in priimkom. Obrazec za prijavo najdete v meniju Teze za program )

Dodaj odgovor