Paradoks posebne davčne olajšave za vzdrževane družinske člane – 1. del

Urban Simončič

Posebna davčna olajšava za vzdrževane družinske člane je eden od mehanizmov, s katerim država nudi finančno podporo za partnerja brez lastnih dohodkov oz. za otroke. Je res zasnovana logično in pravično?

Na prvi pogled se res zdi kot neko darilo od države, kajti zavezanec plača nekaj manj dohodnine, kot bi jo plačal brez vzdrževanih družinskih članov. Ima pa taka preprosta razlaga eno hudo pomanjkljivost: posebno davčno olajšavo za vzdrževane člane preslika v davčni prihranek tako, da za referenčno obdavčitev dohodka skupnosti z več osebami vzame kar isto dohodninsko lestvico, kot velja za eno osebo.

Med zagovorniki progresivne obdavčitve dohodkov je zelo priljubljen argument, da taka obdavčitev manjša socialne razlike med posamezniki z višjimi in tistimi z nižjimi dohodki. Ta argument nedvomno drži, dokler primerjamo posameznike z različnimi dohodki, saj tistim z višjimi dohodki država vzame relativno večji delež dohodkov. Ta enostavno razumljiv princip pa izgubi svoj smisel, ko ga sočasno apliciramo na posameznika in na skupnost z več člani, ki živi od dohodka ene osebe, saj se tam en dohodek deli na večje število oseb.

Za primer si poglejmo zakonski par v dveh različnih situacijah: (1) oba zakonca sta zaposlena in prejemata enako »referenčno« plačo, (2) eden od zakoncev je brezposelen, drugi pa je zaposlen in prejema dvakratnik »referenčne plače«. Skupni bruto dohodek na gospodinjstvo je v obeh primerih enak. Pri neto dohodkih na gospodinjstvo pa pride do razlik v škodo para z enim brezposelnim, kar je razvidno iz spodnjega grafa, ki prikazuje neto mesečni dohodek na osebo v odvisnosti od bruto dohodka za obe situaciji in nekaj tipičnih dohodkov.

Iz grafa lahko razberemo, da je gospodinjstvo z enim brezposelnim in drugim zakoncem z dvakratnikom minimalca mesečno prikrajšano za ca. 50€/osebo oz. skupaj 100€. Pri pri treh četrtinah povprečne plače na osebo in pri povprečni plači na osebo je prikrajšanje podobno. Razlog, da se v tem območju prikrajšanje praktično ne povečuje, je v progresivni splošni davčni olajšavi.  Pri nadaljnjem višanju dohodka pa se povečuje tudi znesek, za katerega je prikrajšan par z enim brezposelnim. Posebna davčna olajšava za vzdrževane družinske člane je seveda upoštevana v izračunu in očitno ni dovolj velika, da bi kompenzirala anomalijo progresivne obdavčitve pri dvo-osebnem gospodinjstvu z enim dohodkom.

Opisano anomalijo je mogoče odpraviti tako, da se v davčnem postopku obravnava gospodinjstvo kot celota in se kot »dohodek gospodinjstva« vzame vzame vsoto dohodkov obeh zakoncev. Ta »dohodek gospodinjstva« pa se obdavči z dohodninsko lestvico, ki je korigirana za število članov. Tako se ohrani osnovno načelo progresivne obdavčitve, da posamezniki z enakimi dohodki plačujejo davke po enaki stopnji.

Za konec naj omenim, da je ta kolumna precej več kot miselni eksperiment. Opisuje anomalijo progresivne obdavčitve, ki se je mnogo davčnih sistemov v svetu zaveda in jo tudi odpravljajo na podoben način, kot je opisano v prejšnjem odstavku. V Nemčiji npr. se vse meje med razredi dejansko podvojijo za par s skupno davčno napovedjo, v ZDA pa to velja samo za spodnje razrede.

11.10.2017