Država naj najprej sebi brado ustvari: kaj je moč in potrebno spremeniti v dveh mandatih? (drugi del)

Igor Krajnc

V za silo delujoči organizaciji smo vsi nadpovprečno uspešni

Kako je to mogoče? To je vprašanje za velike milijone evrov. Kaj to pomeni? Znano je, da zaradi uveljavljenih »sistemov napredovanja« in zaradi »zbiranja točk za napredovanje« itd., ni pametno, da človek, ki namerava delati kariero v javni upravi, dobiva povprečne ali celo podpovprečne ocene delovne uspešnosti. Ne toliko zaradi vsakokratne stimulacije, ki je tako ali tako v denarju piškava in egalitarna, če sploh je. Ampak zaradi dolgoročnega trajnega povišanja plačnega razreda, »imenovanja v naziv« in tako dalje, ki mu ali ji naravno sledi, če redno pridobiva vsaj prav dobre ocene delovne uspešnosti. In tukaj smo vsi bratje med sestrami. Vsi razumemo, da bolje, če vsakemu damo visoko oceno delovne uspešnosti, tako se mu bo vsaj redna ali osnovna plača z leti počasi dvigovala in ne bo »zacaplajal« med tistih par izobčencev v celotni državni upravi, ki so z »napredovanjem zaostali«. Egalitarnost je nad vsem!

No, dajmo to temo na Odmeve in obelodanimo, da je 95% vseh državnih uslužbencev »ocenjenih« z oceno »ODLIČNO«, to je sedi, pet. Voditelj ob tem podatku ne obnemi, ne vrta, ker je v sistemu, ki ga plačuje država, in to povsem razume. Tema Odmevov pač in jutri bo naslednja. Otopelost. Gospa nasproti se malo muza, a nam vseeno skuša pojasniti, da je to čudno, podatek je čuden. Tipljeta realnost za čelo. Realnost se ni odzvala, ni odmevala. Prispevek se nekako spodobno zaključi, da ni ne tiča, ne miši.

Mi vemo: če bi bilo res, vseh 95% državnih uslužbencev tako izjemno uspešnih po realnih pokazateljih uspeha, potem bi bila zadnje mesece tukaj vsem znana švicarska delegacija in bi pridno zapisovala, kar je spregledala in mi bi jutri v Evropo izvozili tak sistem, da bi še Bruseljski aparat postal učinkovit. In to bi bil dan, ko bi rekli, da je naša državna uprava profitabilna. Je prodala svoje znanje razvitemu zahodu. Kaj to, še več: uporabniki storitev, ki jih država plačuje, so postali tako navdušeni, da se ne morejo načuditi, kako se za te prijeme nismo mogli dogovoriti že pred desetletji. Nikoli ne reci nikoli.

Čakamo. Tega dneva še ni. Niti ni ponovitve »nekih Odmevov«, da bi izsledili pozitivne izboljšave, ki jih je takoj po javni objavi pripravila »neka koalicija«, ki se je z veseljem prišla pokazat volivcem, »glejte, tole nam je skupaj doslej uspelo in takole bomo nadaljevali«.

V boju zoper otopelost zahteva zdrav odziv aktivnost in muka, ki jo ob takih »pozitivno izkrivljenih« in sistemsko vsiljenih ocenah delovanja svojih ljudi doživijo bolj senzibilni direktorji raznih uprav, zavodov in agencij je v tem, da so prav po sizifovsko vpeti v »težnjo po vsi enaki, vsi naši«. Četudi se »doma v svoji hiši« trudijo za neko dostojno obravnavo delovne uspešnosti in piškavo skušajo razlikovati bolj in manj uspešne sodelavce, ne smejo navzven pokazati niti prevelikega uspeha, niti neuspeha.

Skupaj z vsemi organizacijami v javnem sektorju morajo kazati in pristojnemu ministrstvu oddati tako sliko, ki »ne vznemirja«. Torej pokazati morajo, da imajo leto za letom 95% sodelavcev, ki so vrhunsko delovali in bili v zadnjem letu neverjetno uspešni. Saj, če bi se kdo spozabil in bi drugače, realno ocenjeval delo svojih ljudi, lahko dobi manj sredstev, ne bo napredovanj, zasule ga bodo anonimke, prišel bo dedek sindikat.

Prekletstvo si nakoplje tak direktor, če naivno stopi iz uravnilovke. Če seveda pokaže na protislovje, pove resnico, polemizira. Tega ne sme, ker to ni niti najmanj varno. Kaj ni varno? Varno ni delati razlike, se izpostaviti, reči »bobu bob«, ni varno uporabljati realnih dejstev in ponazoritev, ker bi potem celo lahko kaj zares rešili.

»Problem solving« deluje, kadar so dejstva upoštevana in v uporabi. Najmanj tri četrtine posla običajnih organizacij pa je v glavnem reševanje problemov, ki slonijo na dejstvih.

Če bi se spozabila ena taka direktorica, bi jo »odnesli«. Če bi res operirala z dejstvi, vsaj glede delovne uspešnosti svojih ljudi. Potem bi ljudje celo vedeli, pri čem so in morda celo kaj premaknili v smeri pozitivnih sprememb. A ni varno. Uravnilovko drži na vajetih tudi potreba vseh posameznikov po pripadnosti, po sprejetosti »med svojimi«, zato ne izstopaj. Ne iztopaj niti, če si direktor, saj se ljudje po tebi zgledujejo. Na prvi pogled zapleteno, a povsem človeško.

Tako se ždi, z leti malo bolj otopelo, na direktorskem mestu in se občasno tarna, kot narekuje etiketa v državni upravi, da pač »morda naslednja vlada, samo ne verjamem«.

Kje je problem?

Noben plačni sistem ne deluje brez vodij. Noben vodja ni vodja, če ne more vedenja ljudi usmerjati z »nagradami in kaznimi«. Tak vodja ni upoštevan in ne daje rezultatov, za katere odgovarja. Tako, da je strošek organizacije, ki se igra z usodo s pomočjo nedelujočega plačnega sistema, večplasten.

Prvič, plača ceno, ker s porazdelitvijo – beri uravnilovko – »stimulacija« nikogar ne spodbudi, nikomur nič ne sporoči in tako razmetava s plačnim denarjem.

Sporočilo takega sistema »med vrsticami« pa je seveda povsem jasno: ne prizadevaj si, ker to tukaj ne bo opaženo in nagrajeno, ni vredno. Bodi, kot vsi, otopi, pa boš v tej mlaki dočakal penzijo. S časom boš ugotovil, da je oportuno pridružiti se nam, ki smo prvi v vrsti zoper vsako spremembo. Kaj šele spremembo plačnega sistema. Postajamo vse bolj ranljivi in občutljivi za »povabila« nazaj v socializem. Lahek plen sindikatov.

Drugič plača ceno, ker je učinkovitost organizacije zaradi nedelujočega plačnega sistema piškava.

Tretjič, dolgoročno se taka organizacija izpostavlja hudemu tveganju, da takrat, kadar bo spremembe zares potrebno hitreje zasukati – okolje se vseskozi spreminja, tehnološko in tudi sicer – pri sebi ne bo imela nujnih orodij za vplivanje na delovanje ljudi. Ker vodje sistema plač, ki je pri spremembah neizbežno orodje, ne znajo usklajeno in prav uporabljati.

Ste kdaj slišali, da se bo po dogovoru o spremembi plačnega sistema, ki bo sedaj res bolj stimulativne narave in bolj pošten, najprej zares in temeljito usposobilo vodje za uporabo takega sistema? Niste? Če tega niste slišali, potem tudi niste mogli slišali, da se bo vsa stvar s pravo prenovo plačnega sistema začela na sistemski ravni, z vladno odločitvijo, ki bo zastavila nekaj letni program povsem merljivih in stopenjskih sprememb, ki se bodo začele pri njenem operativnem delovanju. Pri spremljanju učinkovitosti vlade. Pri menjavi nedelujočih ministrov in pri sestavi uspešne ekipe, ki rabi za svoje delovanje delujoč plačni sistem tudi v svojem državnem aparatu. Brez katerega uspešnost sistema lahko samo tava, pobira slučajne iskrice, ki vsake toliko malo pozitivno izstopijo.

Lahko si tak sistem uredi in naredi in to je odgovorna prioriteta, sicer si bo taka vladna ekipa na nek drug način od odgovornega strukturirala svoj čas.

Problem je v tem, da je vodstvo ali prvi vodja organizacije vedno limita in omejitev uspešnosti organizacije, ki jo vodi. Zato si je potrebno uspešnost dovoliti. Še prej pridejo prav izkušnje ali vsaj zavedanje, da taka delovna sredstva, kot sta delujoč sistem vodenja ter pripadajoč robusten in učinkovit plačni sistem v državni upravi, za vlado predstavljata temeljno infrastrukturo, brez katere bo ta le žalostna, poslabšana kopija predhodnih vlad, ki tega jabolka niso resno zagrizle.

Seveda je tudi v samih zmožnostih najvišjih vodij lahko odprta priložnost. Ena zelo pomembna kapaciteta, ki zares manjka, je zmožnost zaščite svojih ljudi in zavarovanja takega obsežnega procesa sprememb v času, ko te potekajo. Kako nujno je obvladovanje človeške dinamike v procesu sprememb in kako delujejo neobvladana potreba po varnosti in izogibanju tveganj, strah pred izpostavitvijo etc., je bilo že zgoraj večkrat omenjano. Za izpeljavo takih sprememb je potrebna tudi močna emocionalna kapaciteta liderjev, ki je še ni v zadostni meri zaslediti na vrhovih naše družbe. Pozitivne spremembe zato ne stečejo ali pa so piškave ali vsaj reverzibilne.

Navsezadnje je ureditev tega javno-plačnega področja odgovorno, družbi prijazno in etično lidersko ravnanje. Delujoč sistem plač pa je eno od neizogibnih orodij, ko ta odločitev dozori. Sicer uspešnosti v sistemih javne uprave ne bo.

15.9.2017