Drugi tir. Invalidni projekt butaste vlade.

Jaka Šoba

Projekt Drugi tir nima ne repa ne glave. Če smo nekoliko bolj natančni, pelje od ozkega grla do slepega črevesa. Nič ne tvegamo, če rečemo, da je le zadnji v nizu invalidnih politično-lobističnih projektov, ki se jih lotevajo naivneži, da bi zadovoljili pokvarjence. Ali se res ničesar nismo naučili na primerih gradnje avtocest, TEŠ6, pediatrične klinike, itd. Ali nam res še vedno ni jasno, da projekti, ki jih projektira politika, ponavadi strežejo ozkemu interesnemu krogu, presežejo predviden proračun in začnejo razpadati, še preden so dani v uporabo.

Tokrat politikantje zagotavljajo, da bo vse drugače. A kako naj jim verjamemo, če še sami sebi ne verjamejo. Preden so uskladili poglede, so celo na vladi eni govorili o pikah, drugi o progah. Minister Gašperšič je na primer v času, ko še ni bil kontaminiran s politikantskim razmišljanjem in je znal reči bobu bob, na zaslišanju za ministra jasno povedal, da drugega tira, kot je zamišljen, ne rabimo, ker ni ekonomsko upravičen. Z njim se strinja tudi strokovna skupina OECD, ki je pregledala projekt. O tem, da je projekt neracionalno zasnovan tako z inženirskega kot finančnega vidika, se strinjajo praktično vsi razen vlade.

Seveda nam je predsednik vlade skladno s svojo novo držo odločnega voditelja razložil, da minister za infrastrukturo ne razume celotne slike in da je treba razmišljati politično (pravilneje bi bilo, če bi rekel politikantsko). Kaj je s tem mislil? Naj vam prevedem. Politikantsko razmišljanje je razmišljanje, ki se odpoveduje razumu in dolgoročni racionalnosti in jo zamenjuje s kratkoročno koristoljubnostjo, lakomnostjo in grandiozno narcisoidnostjo. V praksi to pomeni, da bomo davkoplačevalci plačali slabo zasnovan, predimenzioniran, nesmotrno umeščen in predrag drugi tir, da si lahko vladne stranke delajo reklamo, aktualni politiki zgradijo spomenik in hkrati priredijo dan najlepših sanj za svoje prijatelje v ozadju.

Že danes si upam trditi, da bomo drugi tir preplačali. Tudi, če se naredimo naivne in sprejmemo tezo, da aktualna vlada in njeni prijatelji ne bodo dobili pregovorne »kuverte«, se bodo z gradnjo tira ubadale še dve ali tri vlade, za katere trenutna vlada ne more zagotavljati ničesar. Izkušnje pa nam kažejo, da si pri državno podprtih projektih tisti, ki to znajo, prej ali slej odrežejo debel »kos torte« in ga spravijo v žep oz. poštni predal v davčni oazi. A tudi, če se zgodi nemogoče in nobena vlada in nihče v ozadju ne bo pokasiral »kuverte«, se pojavlja vse več dvomov o smotrnosti umestitve trase, smiselnostjo modela financiranja in dimenzioniranja projekta. Projekt bo torej preplačan. Če nekaj preplačujemo, nas bo moralo zanimati, ali preplačujemo nekaj, kar resnično rabimo, ali so si izmislili, da nekaj rabimo le zato, da lahko to preplačamo?

Kaj nam torej za naš denar ponujajo. Ponujajo nam sodoben tir s kopico predorov in viaduktov, ki bo omogočal tovornim in potniškim vlakom hitrosti do 160km/h. Umeščen bo tako, da se lahko poveže s Trstom, narejen pa bo na način, da bosta lahko nekega dne dva. Sliši se super, a poglejmo, kaj nam pravi logika. Tir se začne v Divači in konča v Kopru. Dolg je 27km, na enem koncu pade v morje, na drugem pa se priklopi na tire, ki so, če malenkost karikiram, tam še od časa Marije Terezije. Čemu torej predori in viadukti, ki bodo omogočili velike hitrosti, če jih na 27km dolgi progi sploh ne moremo razviti, in čemu povečana kapaciteta do Divače, če imamo od tam pa vse do naslednje državne meje zastarelo železniško infrastrukturo? Ta hitrost bi bila smiselna za sodobno potniško povezavo do Trsta in naprej do Padske nižine, kot je bilo predvideno ob načrtovanju te trase, a v vmesnem času so si Italijani premislili. Sodobne povezave do Italije ne bo. Zato je tudi ta umestitev tira v prostor postala vprašljiva. Koper pa je slepo črevo in ni pričakovati, da bi število potnikov, ki bi potovali iz ali v Koper, lahko upravičilo ekonomiko te proge.

Če torej strnemo in povzamemo. Drugi tir, kot je predviden, bo sicer sodoben in hiter, a tudi drag in kratek in postavljen nekam v prazno. A vlada še kar pravi, da brez njega ne bo šlo. Da bo brez njega ogrožena prihodnost celotnega logistično transportnega grozda. Zaradi te ogroženosti bi pričakovali, da bo jagodni izbor tega grozda na mizo postavil velik kup evrov in vladi rekel »to je naša polovica, ostalo dodajte vi«.  Kakšna pa je realnost?

Vladna kampanja ZA drugi tir nas je začela bombardirati z nagovori podjetnikov, politikov in državnih direktorjev, ki soglasno ugotavljajo, da jim brez drugega tira živeti ni in se strinjajo, da naj jim ga vlada odobri, državni zbor potrdi in mi plačamo. Namesto, da bi skupaj z vlado ustanovili tako opevano javno zasebno partnerstvo, projekt racionalizirali, ga prečistili in z vložkom dokazali, da verjamejo v projekt in ga potrebujejo, raje v kamero recitirajo marketinške slogane, zaradi katerih naj bi se mi, davkoplačevalci, odločili, da jim ga »častimo«. V kamero govoriti o temu, da verjameš v drugi tir, a nisi za to pripravljen nič tvegati, je prvovrstno sprenevedanje. Pa še nesramno je do nas, ki nam boste to tveganje obesili na grbo.

Želel bi spomniti sodobne podjetnike in logistično transportne direktorje, da je obstoječi tir do Kopra Luka Koper oziroma njena predhodnica v času težkega socializma zgradila sama, ne le brez pomoči, ampak celo z nasprotovanjem takratne državne politike. Danes pa poslušamo, da si podjetja ne morejo več niti čevljev obuti, če država ne primakne kakega evra. Seveda je potrebno projekt še enkrat dobro premisliti. Nujno je potrebno preveriti, kje se da gradnjo poceniti, tudi s spremembo trase, če je potrebno, preigrati je potrebno še kakšen scenarij, vključno s scenarijem, ki vključuje razvoj celotnega železniškega omrežja, izgradnjo zalednih terminalov, dograditvijo kapacitet, spremembo modela financiranja, omogočanjem vstopa dodatnih koncesionarjev v luko in, zakaj ne, celo prodajo Luke Koper.

11.9.2017