Prstan - program - teze: Davki

DIAGNOZA

– Čezmerni davčni primež je eden glavnih vzrokov nizke konkurenčnosti Slovenije, torej nizke privlačnosti našega okolja za investicije. Slovenija je po davčnem sistemu in stopnjah primerljiva z nekaterimi najrazvitejšimi socialno-tržnimi gospodarstvi zahodne Evrope, kar je zgrešena strategija. Te države imajo namreč pred nami ogromno prednost po produktivnosti oz. dodani vrednosti, ki jo ustvarjajo njihova delovna mesta, in po obsegu razpoložljivega kapitala na prebivalca, tako v obliki fiksnega kot finančnega kapitala.

– Davčna okolja v podobno razvitih državah v regiji,  s katerimi dejansko tekmujemo za kapital in naložbe, so praviloma precej ugodnejša, enostavnejša, preglednejša in bolj predvidljiva, kot je naše. Slovenija nima nikakršne možnost, da s trenutnim davčnim okoljem ujame razvite države po obsegu investiranega kapitala na posamezno delovno mesto in posledično po ustvarjeni dodani vrednosti na zaposlenega.

– Slovenija se s svojimi ekonomskimi politikami norčuje iz ekonomskih zakonitosti. Tako na primer redno popušča pritiskom na zvišanje plač v javnem sektorju, čeprav na tem segmentu trga dela ponudba dela ves čas bistveno presega povpraševanje (desetine prijav na vsako razpisano delovno mesto…). Po drugi strani pa praktično vse vlade povečujejo ali napovedujejo povečanje obdavčitve kapitala, čeprav nam kapitala (torej tistega dela prihrankov, ki je pripravljen sprejemati investicijska tveganja) od prehoda v tržno gospodarstvo dalje v sistemu akutno in kronično primanjkuje.

– Če želi Slovenija pospešeno loviti najrazvitejše države po življenjskem standardu in višini plač in pokojnin, mora postati podjetništvu, investicijam in kapitalu prijaznejše okolje. Pri vseh epizodah pospešenega gospodarskega razvoja v novejši zgodovini (t.i. gospodarski čudeži) je bila na delu formula: več investiranega kapitala -> več služb -> boljše službe. Slovenija mora postati stabilno in naložbam prijazno okolje, v katerem bodo investitorji ob nizkih zaznanih tveganjih pripravljeni sprejemati obsežne in dolgoročne kapitalske zaveze.

– Zaradi demografskih trendov je časovno okno, v katerem lahko Slovenija še izvede takšen pospešek lovljenja najrazvitejših držav, čedalje ožje. Ocenjujemo, da v primeru, če Slovenija v dveh do treh mandatih ne bo izvedla potrebnih reform, priložnosti za to ne bo imela nikoli več.

– Davčna politika v Sloveniji je stihijska. Davčni predpisi so stalno na udaru egalitarističnega populizma in parcialnih popravkov zaradi predvolilnih bombončkov in pritiskov interesnih skupin, namesto da bi z enostavnostjo, preglednostjo, stabilnostjo in predvidljivostjo olajšali odločitve in življenje potencialnim investitorjem in vsem davkoplačevalcem ter olajšali administriranje in pobiranje davkov davčnemu aparatu.

– Strinjamo se, da je v Sloveniji največji problem visoka obdavčitev dela, vendar tudi obdavčitev kapitala ni tako atraktivna, da bi v povečanju tega vira lahko iskali nadomestilo za izpad javnofinančnih prihodkov v primeru znižanja obdavčitev dela. Kdor misli drugače, naj se vpraša, zakaj ima več kot polovica posameznikov s seznama najbogatejših Slovencev kapitalski domicil izven Slovenije.

– Raziskave IMF kažejo, da znižanje primeža pri obdavčitvi dela že kratkoročno zmanjša proračunski primanjkljaj in zadolženost države kot delež BDP.

– Globalizacija in tehnološki napredek, v povezavi z liberalizacijo gospodarskih ureditev, sta na globalni ravni v zadnjih dveh desetletjih prinesla največje zmanjšanj revščine v zgodovini. Pri tem pa ne moremo zatiskati oči pred očitnim trendom, da sta ta dva dejavnika v tem obdobju povzročila tudi sistematično in obsežno povečanje neenakosti dohodkov in premoženja znotraj večine držav.

– Ocenjujemo, da trend povečanja neenakosti v Sloveniji sicer še nima ekonomskega in političnega vpliva, saj je neizrazit. Slovenija ima po podatkih Svetovne banke eno najnižjih stopenj neenakosti in enega najmočnejših redistributivnih učinkov davčnega sistema na svetu. Kljub temu pa zaradi omenjenih trendov ne moremo zagovarjati dveh rešitev, ki sta bili pred desetletjem ali dvema tradicionalni repertoar liberalne politike za poenostavitev in znižanje obdavčitve dela: enotne davčne stopnje in socialne kapice. Dohodnina je namreč edini progresivni davek v sistemu, socialna kapica pa pomeni eksplicitno uvajanje regresivnosti v davčni sistem.

– Nobena reforma ne sme ogroziti temeljev vitalne kohezivne liberalne družbe, kot so enaka  dostopnost do izobrazbe in priložnosti za vse, ne glede na socialni status, socialna mobilnost in meritokracija.

TERAPIJA

Cilj reforme ni zgolj optimizacija davčnih prihodkov, ampak to, da Slovenija postane atraktivno okolje za investicije, in da bo imelo čim več ljudi plačano delo, ne glede na formalno obliko zaposlitve. Z reformo bomo razbremenili srednji sloj, spodbudili zaposlovanje in zmanjšali razloge za sivo ekonomijo.

– Nobeno znižanje davkov ni možno brez znižanja javne porabe. V našem programu za področje Proračun in javna poraba napovedujemo zmanjšanje javne porabe za pet odstotnih točk BDP v enem mandatu. Ves prostor, ki se s tem odpre v proračunu, mora po naši oceni Slovenija izkoristiti za dvig konkurenčnosti, zato v tej fazi ne načrtujemo nikakršnega znižanja DDV.

– Načrtovano znižanje javne porabe omogoča, da se v enem mandatu dohodnina kot davčni vir zniža za dve tretjini, pri tem pa ostane še prostor za znižanje davka od dohodkov pravnih oseb in vrnitev dohodnine na obresti in dohodke iz kapitala na stopnje izpred uveljavitve ZUJF.

– Predlagamo naslednje dohodninske stopnje in razrede:

– Za dohodke iz dela do minimalne plače predlagamo negativno dohodninsko stopnjo. Skupaj s sprostitvijo in poenostavitvijo predpisov s področja trga dela in s poenotenjem pogodbe o zaposlitvi bo negativna dohodninska stopnja pomagala k uveljavitvi načela “Vsako delo šteje” v naši družbi. Povečala bo razliko med čistimi prejemniki socialnih pomoči in vsemi drugimi, ki želijo prevzeti odgovornost za svoj materialni položaj z angažiranjem na trgu dela. Negativna dohodnina pomeni, da bo zavezanec za vsako plačano delo, od katerega so bili plačani obvezni prispevki za socialno varnost, dobil davčni dobropis (tax credit) v višini predvidene stopnje. Če zavezanec ne bo imel drugih neporavnanih davčnih obveznosti, mu bo davčni dobropis izplačan po potrditvi informativnega letnega izračuna dohodnine.

– Predlagane dohodninske stopnje in razredi pomenijo veliko razbremenitev dohodkov iz dela v vseh razredih, še posebej pa za srednji razred, ki mora biti gonilo razvoja. Ker so predlagane dohodninske stopnje nižje, kot veljajo v Avstriji (in Italiji), bo s tem v ustavnih okvirih razrešen tudi problem “dvojne obdavčitve” delavcev čezmejnih migrantov.

– Omogočili bomo družinsko napoved dohodnine, ki bo odpravila nekatere nelogičnosti  sedanje ureditve.

– Olajšavo za otroke in otroški dodatek bomo nadomestili z univerzalnim dohodkom za vsakega otroka do dopolnjenega 20. leta starosti. Njegova višina, način prehoda in viri bodo opredeljeni v poglavju našega programa Demografska in socialna politika. Za študente bo država s kombinacijo štipendij in študijskih kreditov poskrbela, da bo izobraževanje na tej stopnji bolj usklajeno s potrebami trga dela in da se bodo mladi po zaključeni prvi ali drugi bolonjski stopnji študija prej kot danes vključili v trg dela.

– Ocenjujemo, da je trenutna ureditev glede pavšalne obdavčitve samostojnih podjetnikov ustrezna. Reforma bo pogodbo o zaposlitvi približala temu statusu tako po fleksibilnosti kot po davčni obremenitvi.

– Predlagamo takojšnje znižanje davka na dohodke pravnih oseb na 15%, kot je bilo predvideno ob reformi leta 2012. Predlagamo ukinitev davčnih olajšav za raziskave, ker je to področje prevelika siva cona in stimulativni učinki ne odtehtajo dodatnega administriranja in izpada prihodkov.

– Dohodnina na obresti in dohodke iz kapitala je marginalen davčni vir, ki skupaj ne presega nekaj promilov BDP. S stališča proračunskih učinkov in poenostavitve administracije bi jo bilo najpametneje opustiti. Zaradi politične previdnosti predlagamo ohranitev te obdavčitve in vrnitev davčnih stopenj na tiste izpred uveljavitve ZUJF.

– Ocenjujemo, da je v Sloveniji možen in potreben dvig nekaterih davkov na premoženje, vendar mora biti ta dvig zmeren in postopen. Davek na premoženje sicer v nobeni državi ni zelo pomemben davčni vir. Ocenjujemo, da bi ustrezno povečanje nekaterih davkov na premoženje lahko po končanem prehodnem obdobju povečalo davčne vire za okrog pol odstotka BDP. Različne vrste obdavčitve premoženja bomo poenotili v en davek, kjer je to mogoče.

– Slovencem, ki se bodo vrnili iz tujine in znova postali davčni rezidenti Slovenije, bomo za tri leta omogočili dodatno olajšavo v višini 50% dohodnine. Prav tako bomo ponudili davčne počitnice slovenskim podjetnikom, ki bodo prenesli sedež svoje poslovne strukture nazaj v slovensko jurisdikcijo.

– Prizadevali si bomo za poenostavitev davčnih predpisov in postopkov in za poenotenje osnov in stopenj, kjer je to mogoče. Obseg davčnih predpisov bomo znižali najmanj za polovico. Davčne postopke bomo naredili do uporabnika bolj prijazne in hitre. Uvedli bomo prekluzivne roke za odločanje instanc. Na vseh instancah bomo okrepili spoštovanje načel, da je o spornih zadevah potrebno odločati po davčni vsebini in ne po formi in da je v primeru dvoma potrebno odločati v korist zavezanca.

 

16.11.2017


(Objavljeni bodo samo komentarji, podpisani z imenom in priimkom. Obrazec za prijavo najdete v meniju Teze za program )

Dodaj odgovor